Dragi prijatelji,
odpadli sta mi dve uri ruscine, pa sem se odlocil, da napisem verjetno zadnje porocilo s severa. Le se en mesec bom tu in kaksno novico moram prihraniti za nase ponovno srecanje.
Vem, da uzivate v prihajajoci pomladi, danes zjutraj pa je bilo tu se vedno minus 16. Neverjetno, kako se clovek prilagodi. Pod puhovko nosim le tanko srajco, rokavice so mi odvec, kapa pa je se vedno nujna. Spomnim se crncev na zacetku decembra …. jaz v puloverju oni pa v majicah. Tukaj so ze vec let. Pravo pomlad pricakujejo domacini v Maju.
Zivljenje v Arhangelsku se je precej ustalilo. Sola, nekaj prijateljev, kak izlet. Zadnji je bil v rojstni kraj Mihaila Lomonosova. Muzej je na otoku na reki Dvini, mostu ni. Na otok se pripeljes po ledu. Prvic je malo skrbi in mravljince cutis na sedalu. Ko se peljes nazaj, se ti pa led zdi prav solidna cesta. Rusom sicer zima bolj pomaga, kot skodi. Mnogi kraji, ki so poleti dostopni le s helikopterjem, naenkrat dobijo avtoceste, boljse od nemskih. Lada Niva, jezevke pa grejo. Poleti pa se drzijo bolj doma 🙂
Ruski jezik ze nekaj tednov govorim sprosceno, zadovoljivo tudi v poslovnih namenih. Gospodarstvo Arhangelska poznam precej dobro, sicer pa je taksno, kot si ga v Rusiji predstavljamo. Lesni kombinat, celulozni kombinat, ribiska flota, pridobivanje in predelava morskih alg ( s kozmetiko iz alg ne bo nic, direktorica prodaje je izgledala 50 let starejse od mojega pokojnega oceta :)) in proizvodnja vodke vseh cenovnih razredov. Ce kdo v slovenskih trgovinah zasledi pravo rusko vodko, naj me obvesti.
Na mojo zalost arhangelska ribiska flota ni registrirana za izvoz na evropski trg, zato se v marcu odpravljam v Murmansk. Tam je takih podjetij 40. Potoval bom z vlakom, 1150 km in 30 ur. Po cesti je 2000 km, ker direktne povezave ni. Kupe za 4 potnike stane 140 Evrov ( povratna karta ), restavracije na vlakih pa so baje zanimive. Bom posnel …
Seveda sem moral napisati in podpisati kup papirjev pred to potjo. Vse je dovoljeno….. ampak papirja pa porabijo res veliko za vsako stvar. Edini prehlad v tej zimi sem pred parimi
tedni pridelal med cakanjem na carini. Podaljseval sem carinsko deklaracijo za svoj avto. Saj vem, da ne razumete, ampak tako to je v Rusiji. Registriran tuj avtomobil imajo za carinsko blago. Vsi prijazni, vsi pomagajo …. dan pa gre. Ampak zame je vse ucenje.
Od mest, zaprtih za tujce, sem obiskal le Severodvinsk, kraj kjer podjetje Sevmash proizvaja jedrske podmornice. Se decembra sem se sprosceno odpeljal tja, se pogovarjal z domacini, posnel Belo morje. Vec policijskih patrulj me je le opazovalo …….
Prejsnji teden pa so tam aretirali skupino tujcev, ki so poceli isto, kot jaz. V redu, zdaj vem, da se ne sme. Ampak zelim si posneti zamrznjeno Belo morje 😉
Pozdravljam vse, Robert
Več o potovanju tukaj: https://www.tenis-portovald.si/archives/4209
